Overdiagnosis: An Unrecognised and Growing Worldwide Problem in Healthcare

Zdr Varst. 2017 May 26;56(3):147-149. doi: 10.1515/sjph-2017-0019. eCollection 2017 Sep.

Abstract

Overdiagnosis is the diagnosis of deviations, abnormalities, risk factors, and pathologies that in themselves would never cause symptoms (this applies only to risk factors and pathology), would never lead to morbidity, and would never be the cause of death. Therefore, treating an overdiagnosed condition (deviation, abnormality, risk factor, pathology) cannot, by definition, improve the patient's prognosis, and can therefore only be harmful. Overdiagnosis is an extremely harmful and big problem all over the world, and the problem is increasing. This is especially the case in high-income countries, where more sensitive tests, more testing, more screening and earlier diagnosis is in focus, and more of the same will be implemented in the future. Moreover, disease definitions have been and are still being widened, plus thresholds for treating, e.g. risk factors, have been and are still being lowered. Finally, disease mongering is growing, because it is cheaper and faster to invent new "diseases" than new pharmaceutical drugs. From the definition of overdiagnosis it can be reasoned that a patient who has been correctly diagnosed and a person who has been overdiagnosed can have the same kind of pathologies. Therefore, at the level of the individual person or patient it can never be verified whether he or she has in fact been correctly diagnosed or overdiagnosed. Therefore, the complexity, dilemmas and pitfalls in understanding what overdiagnosis really is so succinctly captured by this quote from the Danish philosopher S⊘ren Kirkegaard (1813-55): 'Life can only be understood backwards; but it must be lived forwards'.

Postavljanje nepotrebne diagnoze je diagnosticiranje odstopanj, nepravilnosti, dejavnikov tveganja in patologij, ki same po sebi nikoli ne povzročajo simptomov (to se nanaša le na dejavnike tveganja in patologije), nikoli ne prehajajo v bolezen ter niso nikoli vzrok za smrt osebe. S tega vidika zdravljenje zmotno prepoznanega stanja (odstopanje, nepravilnost, dejavnik tveganja, patologija) po sami definiciji ne more izboljšati napovedi pacientovega zdravja ter mu lahko le škoduje.Prediagnosticiranje je izjemno škodljiva in razširjena težava v svetu, sam pojav pa se hitro širi. Predvsem je prisotno v državah z visokimi prihodki, kjer izvajajo presejalne programe, več vrst testiranj in imajo občutljivejše teste, v ospredju pa je predvsem zgodnje odkrivanje bolezni in postavljanje diagnoze. V prihodnosti bo tega vse več. Definicije bolezni se vse bolj razširjajo, meje začetka zdravljenja, na primer dejavnikov tveganja, se pa še vedno nižajo. Napihovanje bolezni je vse pogostejše, saj je ceneje in hitreje ustvariti nove »bolezni« kot izdelati nova farmacevtska zdravila.Iz same definicije je prediagnosticiranje lahko upravičeno le tako, da imata pacient s pravilno diagnozo in oseba, ki so ji postavili napačno diagnozo, enako vrsto patologij. Tako lahko na stopnji posameznih pacientov ugotovimo in preverimo, če so prejeli pravilno ali pretirano diagnozo. Zapletene dileme in pasti pri razumevanje postavljanja zmotne diagnoze je zelo jedrnato povzeto v citatu danskega filozofa SØrna Kirkegaarda (1813–1855): »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej«.

Keywords: disease mongering; overdetection; overdiagnosis.

Publication types

  • Editorial